Eno od poslanstev Društva Evropska Slovenija je tudi prizadevanje za resnično pravno državo. Zato v društvu z zaskrbljenostjo spremljamo najnovejše dogajanje v trikotniku KPK – Vrhovno sodišče in izvršilna veja oblasti.

Ne glede na različne interpretacije pomena sklepa Vrhovnega sodišča, sta neizpodbitni pravni dejstvi naslednji. Prvič, poročilo KPK v pravnem smislu ni nikoli obstajalo, ker ga je sodišče odpravilo za nazaj. Tako o utemeljenosti ali neutemeljenosti njegove vsebine ni mogoče govoriti, ker ta vsebina preprosto ne obstaja. Drugič, tedanji senat KPK, ki ga je vodil današnji minister za pravosodje mag. Goran Klemenčič, njegova člana pa sta bila med drugim Rok Praprotnik in dr. Liljana Selinšek, je kršil ustavne pravice stranke v postopku pred seboj.

V normalni evropski državi, za katero se zavzemamo v Društvu Evropska Slovenija, minister za pravosodje ne more biti nihče, ki je pri opravljanju svoje predhodne funkcije kršil ne le zakon, ampak ustavo. Sklicevanje na to, da je šlo le za procesno kršitev, je nesprejemljivo, še toliko bolj pa, kadar prihaja iz ust nekoga, ki je kot univerzitetni učitelj prava vztrajno učil, da je bistvo prava v procesu, ki da ne sme biti dekla vsebini. Pri tem smo v Društvu Evropska Slovenija tudi prepričani, da niti ni potrebno posebej opozarjati na širši kontekst zadeve in politične ter ekonomske posledice, ki jih sprožilo omenjeno neustavno in zato pravno neobstoječe poročilo KPK. Dolžni pa smo opozoriti, da so se zaradi javnega nasprotovanja ravnanju KPK določeni posamezniki znašli celo v kazenskem pregonu zaradi domnevne razžalitve državnega organa in to prav na predlog današnjega ministra za pravosodje.

Ker so ta ravnanja globoko pod pragom normalne evropske pravne države, ker se tega mora zavedati minister za pravosodje, kakor tudi predsednik vlade Republike Slovenije, saj sta nenazadnje oba izvrstna učitelja prava in celo pravnika leta, v Društvu Evropska Slovenija pričakujemo, da bosta znala prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. K temu ju, nenazadnje, kot politika veže lasten strankarski program, ter konsistentnost s svojimi preteklimi zahtevami in pričakovanji. Če se je od nekoga zahtevalo, da odstopi kot predsednik vlade, ker je kršil zakon, potem je enako, če ne še bolj, potrebno, da odstopi tisti funkcionar, ki je pri svojem delu kršil ustavo.

Kot že nekajkrat poprej, se slovenska politična skupnost ponovno nahaja v nekem prelomnem trenutku, ko lahko tisti, ki naj bi bili kot pravniki po svojem profesionalnem, deklarativno pa tudi po političnem poslanstvu, najbolj zavezani k spoštovanju pravne države, prispevajo k izboljšanju ali pa k še večji regresiji slovenske pravne države.

Društvo Evropska Slovenija, 27. 2. 2015