V teh prazničnih dneh slavi tudi naša domovina Republika Slovenija. Celih 25 let je že preteklo, od kar je slovenski narod udejanjil Cankarjeve besede, da si bo pisal sodbo sam, in dr. Jožetu Pučniku naložil neizmeren privilegij, da svetu sporoči: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Tedaj, pred četrt stoletja, se je v narodovi substanci prebudilo nekaj izjemnega. Državotvorna moč je privrela iz naroda in je dolgo dajala zagon za rast naše države.

Toda že nekaj let, kot kažejo prav vse domače in tuje statistike, ta država, naša domovina Slovenija, ne raste več. Stagniramo. V marsikaterem pogledu celo nazadujemo. Vzroki za to so številni. Nekateri koreninijo neposredno v letih po plebiscitu.  Tedaj niso bili storjeni tisti koraki, ki bi postavili bolj zdrave temelje slovenski ustavni demokraciji in ekonomskemu sistemu. Ti stari vzroki polpretekle zgodovine so pomembni, a odločujoče je tisto, kar manjka danes in kar bo, če bomo tako nadaljevali, manjkalo tudi v prihodnosti.

Manjkajo nove generacije, novi ljudje in z njimi nove ideje. Naravnost neverjetno je, da leta 2015 v slovenskem političnem in najširšem javnem prostoru še naprej gledamo natanko tiste obraze in poslušamo tiste zgodbe, ki smo jih lahko spremljali na malodane črno-belih zaslonih že leta 1990 in še prej. Tehnologija se je odtlej neznansko spremenila, izumili smo internet in danes zremo v HD zaslone, na katerih pa imamo opravka z identičnimi kadri!

Slovenija je v primežu, ne le ideoloških retencijskih elit, kot smo ugotavljali v 90-ih letih, temveč preprosto starih generacij. Povojne partizanske in osamosvojiteljske. Med njima so bistvene kvalitativne razlike, saj je prva ustvarila totalitarno državo, druga pa zgradila samostojno Slovenijo in postavila temelje za njen bolj zdrav politični in ekonomski razvoj. A obe sta stari.

Njuni intelektualni vrhunci izhajajo iz pred-internetnega, pred-globalizacijskega, še hladnovojnega sveta, ki se je do danes povsem spremenil. Globalni igralci, dinamika sveta, gospodarski in tehnološki ter znanstveni izzivi so povsem drugi kot pred četrt stoletja. Mi pa se, kot rečeno, pogovarjamo o istih temah, na isti način in največkrat celo s povsem istimi ljudmi. Rezultat zato ne more biti drugačen, kot je.

V Evropski Sloveniji smo ta akutni problem zaznali že leta 2012 in ga skupaj s predlogi za spremembe ubesedili v istoimenskem zborniku. Ta je nastal izpod peresa t.i nevidne po-osamosvojiteljske generacije mladih med 30. in 40. letom starosti, ki je predstavila svoje prispevke za nov nacionalni program. Vztrajamo, da je to edina prava pot. Če želimo v naslednjih 25 letih Slovenijo postaviti na novo kvalitativno raven in jo spraviti v korak s časom, brez menjave generacij ne bo šlo.  

Ta država, bolj kot kadarkoli prej,  potrebuje nove ljudi. Pa ne »naših« kadrov iz novega razreda, ki nam vladajo danes v vseh porah javnega in pol-javnega življenja, temveč ljudi, ki so zrasli iz sebe, na meritokratski način. Slovenija potrebuje ljudi, ki so v zadnjih dveh desetletjih trdo garali, se izobraževali, si nabrali obilo, zlasti in predvsem, mednarodnih izkušenj in znanja. Ti ljudje si danes zaslužijo priložnost. Izročilo plebiscitarnega duha to naravnost zahteva.

Dovolj je bilo izseljevanja mladih, najbolj izobraženih. Dovolj je bilo odganjanja slovenskih vrhunskih kadrov iz tujine. Dovolj je bilo ujetosti v preteklost. Čas je za nove generacije. Povsem očitno je, da lahko le te vzpostavijo zares normalno Evropsko Slovenijo. 

Društvo Evropska Slovenija, 24. 12. 2015